Aloe vera - zdravilna aloja
 
 

Aloe vera (L.) Burm. f.

Aloe vera (L.) Burm. f.

Izvor imena

Ime Aloe vera izvira iz lat. verus - pravi. S tem je nakazano, da gre za 'pravo' oz. originalno (zdravilno) alojo.

Aloe veraTaksonomija in sinonimi Aloe vera

Aloe vera je prvi opisal Karl Linne v letu 1753 kot Aloe perfoliata var. vera. Kasneje je prišlo do dveh novih opisov iste vrste. Burman jo je opisal kot Aloe vera (Flora Indica, 6.4.1768), le nekaj tednov kasneje pa šše Miller kot Aloe barbadensis v Gardener's Dictionary.

Aloe vera v naravi ni odkrita in je najverjetneje star selekcioniran hibrid. DNK analize kloroplastov kažejo na sorodnost Aloe vera z Yemensko vrsto aloje Aloe perryi. To bi lahko bil verjetni izvir prvih zdravilnih aloj, ki so jih uporabljali že pred našim šštetjem na bližnjem vzhodu. Podobno sorodnost kažejo analize tudi z vrstami Aloe forbesii, Aloe inermis, Aloe scobinifolia, Aloe sinkatana in Aloe striata. Glede na to, da v naravi niso našli nobene populacije Aloe vera, kaže na to, da je Aloe vera starodavni hibrid med kakšnimi od teh vrst.

Kot sinonimi Aloe vera se pojavljajo imena:

Aloe barbadensis Mill.,

Aloe indica Royle,

Aloe perfoliata L. var. vera

Aloe vulgaris Lam.

Aloe massawana Reynolds

Aloe vera var. officinalis (Forssk.) Baker

V nekaterih virih se Aloe vera z belimi pegami opisuje kot Aloe vera var. chinensis oz. Aloe chinensis Steud.

V sredozemlju je znana kot Aloe vulgaris, v Indiji pa kot Aloe indica.

Zanimivo je, da se je za Aloe vera v preteklosti pogosteje uporabljalo ime Aloe barbadensis, ki je bilo opisano zadnje. Aloe barbadensis naj bi baje dobili s križanjem Aloe arborescens in Aloe ferox. Rastlina pod tem imenom se danes največ vzgaja za pridobivanje alojinih izvlečkov, vendar je njen izvor neznan.

Naravni hibrid med Aloe arborescens in Aloe ferox je Aloe caesia, ki raste v Cape province v Južni Afriki.

Domača imena Aloe vera

Aloe vera ima precej domačih imen:

zdravilna aloja, prava aloja, drevesasta aloja, krokodilov jezik, kitajska aloja, indijska aloja, prava aloja, barbadoška aloja, čudežna rastlina, First aid plant (am), Wand of heaven (am)

Opis rastline

Aloe vera je do meter visok grm z odebeljenim sočnim steblom. Listi so široki, zadebeljeni, temno zeleni z rahlim sivkastim poprhom, brez svetlih peg na površini in topimi bodicami na robovih listov. Na močnem soncu listi porumenijo, konice listov pa se lahko osušijo. Cvetno steblo zraste spomladi, je golo, meri pol metra v višino in nosi viseče rdečkaste, nekaj centimetrov dolge cevaste cvetove. Kot druge vrste aloj tudi ta raste v sožitju z drevesnimi glivicami, ki na koreninah simbiotično pomagajo rastlini pri razkrajanju in absorbciji mineralnih snovi.

Aloe vera tako kot druge sukulentne rastline uporablja za preživetje v suhih področjih CAM metabolizem, ki omogoča dnevno fotosintezo, transpiracija pa se vrši ponoči.

Zgodovina

Alojo naj bi uporabljali že Sumerci in Egipčani 4000 let pnš. Prvi zapis o aloji je egipčanski papirus iz časa 1550 let pred našim štetjem. Stari Egipčani so jo baje uporabljali kot losion za nego kože. Imenovali so jo 'rastlina nesmrtnosti'.

Rimljani so alojo poznali in jo uporabljali kot zmes, znano pod imenom hiera picra. V pripravku so bili aloja, mastiks (dišeča smola iz drevesa Pistacia lentiscus var. chia), cimet, žafran, azarum (eterično olje iz nekaterih vrst kopitnika Asarum sp.) in nekaj drugih dišavnic. K temu so lahko dodali še med. Tak pripravek naj bi deloval rahlo odvajalno, izboljševal prebavo in dobro vplival na splošno počutje.

Okoli 600 let pred našim štetjem se je razširila na vzhod v Arabijo, Perzijo in Indijo. Arabci so jo poznali pod imenom 'puščavska lilija'. Iz alojinih listov so stiskali sok in gel ter ga shranjevali v boršah iz kozje kože. Alojino kašo so sušili na soncu in zmleli v prah.

Pet stoletij pred našim štetjem so alojo gojili na Sokotri in jo prodajali na daljnji vzhod prav do Malezije in Kitajske. Hindujci so jo imenovali 'tihi zdravilec', kitajski zdravilci pa so jo poznali kot 'zdravilo ravnovesja'. Baje je Aleksander Veliki ravno zaradi plantaž aloje osvojil Sokotro in aloje uporabljal za zdravljenje svojih vojakov.

Grki in Rimljani so uporabljali alojo za zdravljenje ran. Aloja je omenjena žtudi v novi zavezi Biblije (Jožef 19:39-40 ... in priššel je prvi tudi Nikodem k Jezusu ponoči in prinesel mire in aloje...) vendar ni jasno, ali se gre za Aloe vera ali kakšno drugo vrsto aloje.

Od 5 do 16 stoletja so rumen sok aloje uporabljali kot odvajalo.

Podobne pripravke kot rimljani so z manjšimi spremembami in pod različnimi imeni uporabljali še cel srednji vek. Edimburška farmakopeja opisuje mešanico pod imenom pilulae communes. Tujdi znani zdravnik Paracelsus (1493-1541) je čislal zdravilno moč alojinega pripravka elixir proprietatus, ki naj bi uravnaval prehodnost črevesja in tako podaljševal življenje.

Kdaj je zdravilna aloja prišla v Ameriko, ni znano, uporabljali pa naj bi jo že Maji v Jucatanu. Poleg uporabe v domačem zdravilstvu naj bi jo uporabljale tudi ženske za nego kože, grenak okus skorje pa so uporabljale za odvračanje otrok od dojenja. Aloja se je zelo razširila po Floridi, kjer so jo uporabljali tudi Seminoli.

Dioskorides je v svojem 'Grškem herbariju' opisal zdravilne lastnosti Aloe vera. Priporočal jo je za zdravljenje suhe kože, alergij, ran, hemeroidov, vnetij in udarnin. Dioskoridesovo pisanje je potrdil tudi zdravnik Plinij starejši v svojem delu 'Zgodovina rastlin'.

V petnajstem stoletju so španski jezuiti našli stare grške zapise in razširili znanje o Aloe vera po Španiji, kasneje pa so jo zanesli tudi v novi svet. V naslednjih stoletjih se je na Aloe vera pozabilo, uporabljala se je predvsem kot močno odvajalo. Ker je v taki obliki uporaba tvegana, se je Aloe vera prijel slab sloves. Večina starih metod je namreč vključevala uporabo celih listov s skorjo, ki vsebuje alkaloid aloin. Moderna medicina je Aloe vera potisnila na stran, dokler se v sredini dvajsetega stoletja ni uveljavila uporaba sredice listov brez aloina in konzerviranje soka.

V sodobnem času je izdelano kar nekaj znanstvenih študij delovanja zdravilne aloje, vendar so rezultati raziskav zelo kontroverzni. Ob tem se pojavi vprašanje, koliko so rezultati analiz prilagojeni komercialnim ciljem, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Ostaja dejstvo, da ima uporaba aloje zelo dolgo tradicijo v alternativni medicini, o pozitivnem delovanju pa priča tudi širok spekter uporabe v kozmetiki in številnost uporabnikov zdravilne aloje.

V kozmetiki se največ uporablja Aloe vera, kot najbolj učinkovita v zdravilstvu pa se uporablja Aloe arborescens, ki je razširjena v južni Afriki na področju Mozambika, Zimbabveja in Malavija.

Kemijska sestava aloj in delovanje njihovih snovi na organizme

Kemijske sestava aloj je precej dognana, saj se z alojami ukvarja farmacevtska in kozmetilčna industrija. Ker je to področje precej obširno, sem ga obdelal v posebnem poglavju o kemijskih snoveh v alojah in o njihovem delovanju na človeški organizem.

Zdravilne lastnosti aloje pripisujejo polisaharidom, antrakinonom in lecitinom.

Aloe vera, Aloe arborescens in druge zdravilne aloje imajo sočne liste, iz katerih se prodobiva zdravilni alojin sok. Uporabna je nekaj let stara rastlina, iz listov pa izločijo alojin sok, gel in smolo. Rumenkasta alojina smola se nahaja v zgornji plasti listov in vsebuje precej alkaloida aloina, ki deluje odvajalno. Večinoma se uporablja mehka sredica, iz katere se iztisne sok, ki se hitro kvari, zato se za domačo uporabo pripravlja svež. S pasterizacijo ali uporabo konzervansov se trajnost soka sicer poveča, vendar sok izgubi nekaj zdravilne vrednosti.

Aloe Vera vsebuje poleg zdravilnih sestavin tudi precej hranilnih snovi, kar je morda delno vzrok za pospešitev okrevanja po operativnih posegih. Zdravilni učinek aloje ni omejen samo na kožne poškodbe, mehurje, pike insektov, glivična vnetja, ozebline, sončne opekline in podobne poškodbe, ampak kaže tudi izboljšanje alergijskih reakcij, herpesa, aken, rozaceje, psoriaze in ekcema. Poleg zunanje uporabe se lahko uporablja tudi oralno, vendar bolniki zaradi grenkega okusa pogosto uporabijo komercialne pripravke brez grenkega aloina. Ti pripravki so po izkušnjah uporabnikov manj učinkoviti, predvsem pa sorazmerno dragi, zato se vračajo na uporabo sveže rastline.

Alojo so preizkusili tudi pri bolnikih z AIDSom, kjer so se pokazala izboljšanja stanja bolnikov, čeprav virus ni bil odstranjen. Aloja očitno vpliva na imunski sistem, kar morda potrjuje zdravilni učinek pri AIDSu, pa tudi pri zdravljenju raka. Aloja se je pokazala kot učinkovita v nekaterih primerih hipertenzije, artritisa, revme in astme, predvsem pa pri zdravljenju črevesnih bolezni, kjer je bil dokazan dober učinek pri zdravljenju razdraženih prebavil in driske. Omenja se tudi izboljšanje stanja pri bolnikih s sladkorno boleznijo, bolezni jeter in ledvic, sploh pa pri boleznih in problemih sečil. V teh primerih kaže, da aloja deluje tudi kot razstrupljevalec notranjih organov. Končno pa uporabniki aloje potrjujejo boljše počutje po uporabi, kar ni zanemarljivo dejstvo.

Glede na omenjena dejstva so postavlja vprašanje, ali na zdravljenje bolezni, pri katerih bistveno vlogo igra imunski sistem, ne vpliva tudi prisotnost toksičnih snovi iz skorje kot sta aloin in barbaloin. Na to kaže tudi dejstvo, da se za zdravljenje raka priporočajo alojini listi brez odstranjevanja skorje.

Komercialno se aloja predeluje predvsem v kozmetični industriji v oblike pilul, sprejev, losionov, napitkov, želejev in krem, kjer je treba takoj omeniti, da je aloje v teh izdelkih pogosto le v sledeh. Predelava aloje v koncentrat in kasnejše skladiščenje ter uporaba predstavljajo za industrijo kar zahteven postopek, saj brez konzervansov v koncentratih hitro zrastejo glivice - koncentrat zavre kot vino. Tako se izkaže, da nekateri izdelki, ki naj bi vsebovali alojo, dejansko vsebujejo le malenkost ali celo nič aloje. Tisti uporabniki, ki želijo v izdelku res dobiti alojin koncentrat, se morajo navaditi na branje deklaracij in seznamov sestavin v izdelku.

Komercialni izdelki običajno vsebujejo:

Kreme in mazila proti sončnim opeklinam 20% aloje

Napitki 50% aloje

Pijače nad 10% aloje

Koncentrati nad 95%aloje

Kapsule nad 5% aloje

Pogosto traja več mesecev, da se opazi učinke aloje, zato z uporabo ne smemo prekiniti. Kontraindikacije so znane, predvsem se odsvetuje uporaba alojinih pripravkov nosečnicam in doječim materam.

Več o zdravilnih učinkih in o sestavinah na strani o zdravilnih učinkih aloje.

Aloe Arborescens - zdravilna aloja

Aloe vera ima dolge široke mesnate nazobčane liste s topimi mehkimi bodicami na robovih listov. Običajno listi nimajo peg.

Na zalogi imamo vedno nekaj aloj. Pokličite nas!
 

AstroKaktus d.o.o., Cesta Zasavskega bataljona 28, 1270 Litija - GSM 051 609 601

Vrtnarija AstroKaktus